Izpostavljene zgodbe in mnenja strank

“Stara sem 52 let. Prva prelomnica v mojem življenju je bila pri starosti 29 let, ko sem izgubila vse lasje in imam diagnozo Alopecija Univerzalis. Zelo težko sem sprejela to bolezen in sem se odločila da se udeležim konzultacije za Lasni Sistem z go. ambasadorko Špelo Šeme. Na srečanju sem spoznala še ostale ki so že uporabljali Lasni Sistem in so bili zelo zadovoljni.

Dolgo časa sem odlašala in kupovala umetne lasulje v Ljubljani, Italiji. Na leto sem porabila 4-5 lasulj in to je približno cca. 2000,00 Eur, ki žal niso bile tako praktične oz. obstojne in zračne na glavi. Hočem reči, nisem bila sproščena.

Moja druga prelomnica v življenju je bila ko sem se odločila za Lasni Sistem. Žal mi je da sem odlašala, da se nisem že prej odločila. Navdušena sem in počutim se lahkotno in sproščeno, kot bi imela svoje lase na glavi. Spet lahko delam kar hočem, športam – kolesarim, hodim na pilates, plavam brez skrbi. Počutim se lepo in mladostno.

Iskrena HVALA, Špela, za pridobitev Lasnega Sistema in Frizerki Renati za ureditev oblike.

–L.P. Erika”

“Januar! Ah, ne! Spet moram stopiti pred ogledalo in si dati na glavo lasuljo! Spet – saj sem jo že tisočkrat! In spet vprašanja: »Ali lasje danes kaj rastejo? Ali sploh bodo?? Ali je še kdo drug v tej »veliki« Sloveniji, ki ima ta isti problemček??? Ha, ha problemček – ta je pa dobra! Ali se vidi, da nosim lasuljo???? Ali bo kdo opazil, da sem izgubila obrvi in trepalnice? Upam, da ne!!! Kaj pa če…? Kako naj odgovorim? Kako naj razložim, da me bodo razumeli?!! Ali zunaj piha – joj ta veter – ko vsaj danes ne bi pihalo in bi se lahko sproščeno sprehodila po mestu!…«

In ko mi takole, že zgodaj zjutraj, rojijo misli po glavi, ugotovim še, da rabim spet novo. »No krasno! Prav! Fino! Ah, tako pač mora biti! Kaj pa zdaj????«

Že kar nekaj časa vem, da ta model, ki ga nosim že štiri leta, ne delajo več! Kam naj še gledam? Iskala sem po Sloveniji in Nemčiji, a neuspešno! Ko bi le našla lasuljo kje drugje, ki daje videz "normalnosti". Nestrpno grem v službo, iščem po internetu in obupujem! Kaj pa zdaj??? Moram ukrepati!

No, za Špelo bom izvedela po telefonu! Si predstavljate? Po štirih letih!!! Osebo, ki ima menda enak "problem" kot jaz. No, to ne more biti res!!!! Pa še v Kranju! Ne morem verjeti!! Takoj jo pokličem in se dogovorimo! Sestanek? Kakšen sestanek? Že po nekaj minutah sva postali prijateljici, saj sva obe vedeli, o čem govoriva.

Ali ni smešno, da mora človek tako dolgo trpeti in premlevati in potem v prvih desetih minutah izve, da nas je v Sloveniji zelo, zelo veliko in kar naenkrat nisi več sam! Torej "POZDRAV VSEM S PROBLEMČKOM!" Zdaj ste verjetno razburjeni in pravite, da je to velik problem! Seveda je! Toda v resnici je ta moj problem postal problemček, ko sem 30. aprila 2003 dobila lasni sistem.

Februar, leto kasneje. Dobro jutro! Stojim pred ogledalom in si češem lase! Zadovoljna sem! Narišem si obrvi in se normalno naličim. Ugotovim, da sem malce drugačna od ostalih, a ravno ta drugačnost, ki jo malokdo opazi, mi daje moč.

Z lasnim sistemom sem 30. 04. 2003 ponovno zaživela! Domov sem se vrnila s popolnoma drugo frizuro (prej sem imela kratko lasuljo, zdaj pa imam daljše lase). Ljudje so me gledali in niso verjeli svojim očem, meni pa je bilo tako zelo vseeno kaj pravijo. Od prvega trenutka sem se počutila prosto, neomejeno, ah kaj, preprosto suuuuuper!

Tako fino se mi je zdelo in se mi še vedno zdi, da imam podnevi in ponoči lase – da sem, če to želim, »normalna«. Res je, da sem imela sprva težave z nanašanjem in odstranjevanjem lepilnega traku in z nastavitvijo lasnega sistema na glavo. A verjemite mi, človek se zelo, zelo hitro vsega navadi!

Zdaj s tem nimam več težav in živim »normalno« življenje. Ne premišljujem več o tem, kako zelo sem omejena, ker to nisem več! Normalno si umijem lase, jih navijem (če si to želim), si naredim frizuro. Pod sistemom mi ni vroče, brez skrbi se lahko sklonim in gibam. Po skoraj šestih letih lahko brez skrbi plavam in skočim v vodo. Ne bojim se več majhnih otrok in ne premišljujem več o vetru in o ljudeh…

Špela mi je vrnila ženskost! Da, resnično! To boste bolje razumele ženske. Kvaliteta življenja z lasnim sistemom je nepopisno boljša!!!!! Vesela pa bom, če bom lahko koga izmed vas spoznala in mu lahko svetovala. Saj dobro vem kako je, če se ti zdi, da si na tem svetu popolnoma sam.

–KBC, Christine”

“Sem 18-letna Eva. Moja težava ni alopecia areata, ampak sem lase izgubila pri 12 letih, ko sem zbolela in mi verjetno kot posledica terapij in obsevanj glave lasji niso zrasli takšni, kakršne si želi mlado dekle. Če…”

“Sem 22-letni študent in na žalost se tudi sam soočam s težavo, ki ji pravimo plešavost. No, večina moških se najbrž s tem sprijazni in si pač reče: »Saj to je nekaj povsem običajnega za moške.« Glede na to, da sem kar…”

“Sem lastnik lasnega sistema dober mesec, priprave zanj so potekale kakšnega pol leta. Takoj moram povedati, da ta sestavek pišem čisto PROSTOVOLJNO IN NISEM PLAČAN zanj od nikogar. Rad bi samo pomagal kakšnemu, ki še…”

“Lasulje že nosim 14 let. Ker se stanje ne izboljšuje, imam alopecio totalis, sem že razmišljala o presaditvi las. Naveličala sem se grobih lasulj, srbenja glave, vedno iste frizure z veliko las, vročine… Za Lasni…”

“Sem Miha iz Ljubljane in ker me je zadnje čase zmeraj bolj motila misel, da bom slej ko prej plešast, sem se odločil, da je nujno treba nekaj ukreniti, da pridobim potrebno samozavest nazaj. Odločil sem se, da bom…”

“Zbolela sem, ko sem bila stara osem let. Zgodilo se je naenkrat, brez kakšnih posebnih simptomov, razen glavobolov in utrujenosti, kar sem premagovala z več spanja in Lekadoli. Potem pa mi je nekega jutra postalo zelo slabo in odpeljali so me v bolnišnico. Še istega popoldneva je bila postavljena diagnoza: možganski tumor, velik 7 cm – pozneje se je izkazalo, da gre za glioblastom četrte stopnje – diagnoza, ki je veljala in še danes velja za neozdravljivo.

Takrat kot 8-letna punčka nisem vedela, za kaj pravzaprav gre, še manj, da bi lahko umrla. Vedela sem, da imam nekaj v glavi, kar mi bodo izrezali in bo spet vse po starem. Spomnim se, da sem pred operacijo ležala na UKC v Ljubljani in že takrat so bili moja največja skrb lasje. Kot večina deklic te starosti sem namreč tudi jaz sanjala, da bom nekoč imela lase, ki mi bodo segali vse do kolen. Vedela pa sem, da mi jih bodo med operacijo pobrili.

Po operaciji je sledil cikel kemoterapije in obsevanje, pri čemer so mi začeli močno izpadati še preostali lasje, zato sva se v nekem trenutku z mamo odločili, da to agonijo skrajšava tako, da mi lase pobrijeva. Spomnim se, kako sva jokali, ko mi jih je strigla v domači kopalnici, jaz zaradi las, ona, ker se je zavedala, da me lahko izgubi.

Po kemoterapiji in obsevanju se je tumor vrnil in sledila je druga operacija, po njej pa triletno zdravljenje s poskusno terapijo, ki pa sem jo lahko prejemala doma. S pomočjo zdravniške terapije, raznih bioenergetikov, predvsem pa ob vzpodbudi mojih najbližjih, ki so mi vedno stali ob strani in verjeli vame, sem si počasi opomogla. Vrnila sem se v šolo, opravila prvo sveto obhajilo z belim klobučkom na glavi in spet sem lahko obiskala prijatelje. Počasi so mi zrasli tudi lasje, vendar pa je ostala brazgotina in del požganega lasišča od obsevanja, na katerem mi lasje niso nikoli več zrasli.

Težave z lasiščem sem reševala s klobučki in ruticami, ki so me spremljali vso osnovno šolo. Ko so mi lasje toliko zrasli in se okrepili, sem si jih česala nazaj v čop – tako se je brazgotina nekako prekrila. Konec osnovne šole, ko se začne obdobje pubertete, so se težave spet povečale. Slaba samopodoba, nizka samozavest, zmerjanje s strani sošolcev. V srednji šoli je bilo samo še slabše. Tako smo s starši ves čas iskali rešitve, a žal neuspešno.

Lasulja iz umetnih las je bila neudobna, vroča, glava me je po njej nenormalno srbela, poleg tega pa je izgledala povsem umetno. Naravna lasulja ni bila nič kaj boljša, kar se tiče udobja, pa tudi po izgledu je bilo veliko preveč las. Poleg tega pa vedno ista frizura. Potem sem poskusila lasni vložek, ampak ni bilo pravega učinka. Pritrdil se je s sponkami na moje že tako krhke lase in ves čas sem čutila, kot da me nekdo vleče za lase. Nato sem preizkusila še tupe, s katerim prav tako nisem bila zadovoljna.

Potem pa smo naleteli na FI-potencial. Obljubljali so veliko, tudi ocene uporabnikov so bile pozitivne. Pa dajmo poskusiti še to, smo dorekli. Dogovorili smo se za srečanje v Kranju, kjer so mi naredili kalup in izbrali barvo in gostoto mrežice glede na moje lase. Približno tri mesece po tem sem dobila sistem, navodila in "inštrukcije" glede uporabe.

Bila sem navdušena. Sistem se je povsem prilegal mojim lasem. Izgled je povsem naravno, najboljše pa je, da pozabiš, da ga imaš na glavi. Ni vroč, nobenega srbenja kot pri lasulji. Po dolgih letih sem se končno spet počutila "normalno".

–Katja”

“Sem Mateja stara 22 let in so mi pred pet leti, natančneje 16.12.2008, začeli izpadati lasje. Pri dermatologu sem dobila 40mg Kenaloga, dobila sem 3 doze. Po teh inekcijah se je še bolj pospešilo izpadanje las.…”

“Moje ime je Merima in sem iz Tuzle v Bosni. Stara sem 15 let. Po kemoterapiji so mi izpadli lasje in po tem niso nikoli več zrasli kot prej. To, da sem mlada, me seveda moti. Sprva sem nosila pokrivala, nato sintetične…”

“Lahko povem, da je zadeva neverjetna. Fenomenalna v vseh pogledih, še posebej, ko jo primerjam s prejšnjim "sistemom". Najbolj mi je všeč, da se zares odlično drži glave, saj nisem bil še niti enkrat v situaciji, ko bi…”

“Moram vam povedati, da sem zelo zadovoljna s sistemom, navdušeni so tudi vsi ostali – moj fant, ostala družina, prijatelji. Dolgo sem oklevala z nakupom, saj je zame to kar velik strošek, samo če pomislim zdaj, pa mi je…”

“Moje ime je Janka in živim v Celju. Pred 4 leti se mi je spremenilo življenje. Tisti, ki to berete, boste vedeli, o čem govorim. Da, začeli so mi izpadati lasje. Moji lasje, po kakršnih je hrepenela marsikatera ženska.…”